Prva omemba vasi Jezero

Vas Jezero je v najstarejšem znanem pisnem viru prvič omenjena 26. maja 1250. Gre za darovnico grofa Henrika z gradu Svibno, ki cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici kot odškodnino za požige daje v last pet kmetij v Rojah pri Trebelnem. Ker pa so bile te kmetije pravzaprav v lasti njegove žene Gerbirge (iz družine gospodov Ptujskih), je njej v zameno podaril vas Jezero. 

Villam Gese (vas Jezero) je rdeče obkrožena. 

Listina je široka 16 cm in dolga 43,5 cm in napisana na pergamentu. Shranjena je v Arhivu Repulike Slovenije v Ljubljani. Če kliknete tu, lahko najdete še več fotografij listine.

Latinska transliteracija:

In nomine sancte et individue trinitatis. Tam presentibus quam futuris Christi fidelibus, Heinricus de Scherpfenberch in circumscripte lucis claritate perfrui sempiterna. Mortalis humana conditio hoc requirit, ut ea, que pro devotione geruntur in tempore, pro habenda futurorum noticia studiose litteris conserventur, ne decurrente tempore oblivioni posterorum potius quam memorie relinquantur et ne succedentium heredum quorumlibet possit ignorantia seu malignitas revocare.

Ea propter ego Heinricus, multiplicem peccatorum meorum reatum considerans, exhonerari aliqua ex parte cupiens, dominum meum sancte Aquilegiensis ecclesie venerabilem patriarcham Berhtoldum in Schorpfenberch accessi, peccati ex incendio commissi omni humilitate, qua poteram, petii absolutionem, satisfactionem debitam promittendo. Dominus vero patriarcha, ut pius pater, Gotfrido abbati Fontis sancte Marie apud Landestrost me commisit, ut ipsius auctoritate functus, me meosque absolveret et condignam penitentiam iniungeret, secundum quod animabus nostris decerneret expedire. Abbas vero omnimodis intendens, ut lesis satisfieret, et nec ipse nec ego viam invenire potuimus competentem, eo quod in diversis locis et me de inimicis meis ulciscendo tunc temporis incendia perpetrarim, tamen ut deum placarem ut propitium sperarem quatuor mansos cultos et locatos beate virgini et suo monasterio quod est apud Landestrost omni iure libertatis adhibito promisi pro tempore assignare. Quod quia diversis negotiis sepius mihi incumbentibus fuerat aliquamdiu impeditum, nec plene deliberaveram, quo in loco eorumdem mansorum assignatio fieri posset, tandem in Reizeke de predio pertinente in Stettenburch, quod ex dilecta coniuge mea Gerbirga possedi, abbati supradicto et suis fratribus quinque mansos assignavi iure pleno perpetuo possidendos, quintum adiungens hac de causa, quia illi quatuor culti nec locati fuerant, ut promisi.

Verum cum hec donatio preter manum coniugis me, cuius fuit hereditas et patrimonium, nullum robur firmitatis habere potuit, fratrem Cvnonem eiusdem cenobii subpriorem in Mvnparis advocavi et donationem, quam feceram, manu ipsius uxoris mee in capella eiusdem castri super altari, stabilivi prompta et libera voluntate, sibique villam patrimonii mei Gese nuncupatatam pro communtatione contuli versa vice. Ut autem hec donatio nulli in dubium proveniat, presentem litteram conscribi petii, huius sigilli mei munimine confirmatam.

Testes autem huius facti sunt hii: comes Willehelmus de Mallentin, Otto miles de Bleswich, Vlricus de Riwental, Dietricus de Mvnparis, Wolfelinus de Windeschgraeze, Ortolfus de Mukenvelde, Dietricus et Hertwicus filii Dietrici militis de Mvnparis, et alii quam plures. Acta sunt hec ab incarnatione domini anno MCCL, septimo kal. iunii, indictione quinta.

Pod listino visi pečat izstavitelja na pergamentnem traku v naravnem vosku. Premer je ok. 58 mm. Na njem je pet polj v obliki gotskega ščita in predstavljajo lastnikov grb.

Listino je prevedel in z opombami opremil Tadej Strniša ter s popravki dopolnil dr. France M. Dolinar.

Slovenski prevod:

V imenu svete in nedeljive Trojice. Kakor sedanjim, tako tudi prihodnjim kristjanom, Henrik Svibenjski, v obkrožajočem sijaju luči, večni užitek. Smrtnost ustvarjenega človeka zahteva vneto skrb v času, da za prihodnost ohranimo učeno pismo, da v bežečem času ne bi zanamci opustili spomina in ne bi nasledniki dediči prosto in nevedno oživili svoje hudobije.

Zaradi tega jaz, Henrik, zavedajoč se svojih premnogih grehov, v Svibnem pristopam mojemu gospodu Bertoldu, častitljivemu patriarhu svete Oglejske Cerkve, iščoč odvezo za storjene grehe, požige in vse slabosti, ter obljubim zadoščenje za dolgove. Pobožni oče Gotfrid, opat pri Marijinem studencu pri Kostanjevici, h kateremu me je poslal gospod patriarh, mi je po izvajanju njegove avtoritete dal odvezo in naložil primerno pokoro, ki je našim življenjem koristno odrejena. Opat si je na vsak način prizadeval, kako zadostiti za oškodovano, saj sem na različnih krajih zaradi maščevanja zagrešil zločine s požigi, a ne on ne jaz se po preiskavi nisva mogla ustrezno dogovoriti. Da bi torej ugajal Bogu in upal na naklonjenost, podeljujem štiri obdelane kmetije ustanovi blažene Device in njenemu samostanu, ki je pri Kostanjevici in obljubljam vso pravno svobodo uporabe. Ker pa me različni posli pogosto precej dolgo ovirajo in zadržujejo opravila na njih, zares polno premišljeno sklenem, da v kraju tistih kmetij naposled podeljujem opatu in njegovim bratom v polnopravno večno posest pet kmetij, v Rojah, delu posesti v Štatenberku, ki jo poseduje moja ljubljena žena Gerbirga. Peto pridružujem z razlogom, ker so one štiri kmetije neobdelane.

V resnici pa je to darilo v rokah moje soproge, katere dediščina in premoženje je, in ga ne posedujem. Zato sem na Planino poklical brata Konrada, subpriorja tega samostana in darovnico, ki sem jo naredil, so roke mene in moje žene položile na oltar v kapeli tega gradu, da bo utemeljena javno in v svobodni volji. Njej pa v zameno kot odplačilo prenesem moje premoženje, vas, ki se imenuje Jezero. Da pa te darovnice in tu napisanih besed nič ne daje v dvom, potrjujejo moje zagotovilo njihovi podpisi.

Priče tega so postali: grof Viljem iz Malte na Koroškem, vitez Oto iz Plešivice^[1], Ulrik iz Riventala^[2], Ditrik Planinski^[3], Volfelin Slovenjgraški, Ortolf iz Dobropolja^[4], Ditrik in Hartvik, sinova Ditrika, viteza Planinskega in mnogi drugi. V letu 1250 od Gospodovega utelešenja, sedmega dne pred junijskimi kalendami^[5], v peti indikciji^[6].

---

^[1] Plešivica pri Žalni blizu Grosupljega. O tem glej v Franz Schumi. Urkunden und Regestenbuch des Herzogtums Krain. Zv. 2. Ljubljana: samozaložba, 1884-1887. Str. 324.
^[2] Nelociran kraj nekje v Posotelju.
^[3] Planina pri Sevnici.
^[4] Dobropolje, vas poleg Planine pri Sevnici. O tem glej v Joseph Zahn. Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien: Hölder, 1893. Str. 141.
^[5] Datum je 26. maj 1250.
^[6] Indikcija (lat. razglasitev nekega dogodka) je element v datumskem zapisu in predstavlja petnajstletni cikel. Ko se ta zaključi, se začne znova s številko 1 . Vsaka številka v tem ciklu pripada določeni letnici. Indikcija ima namen, da se ne zgodijo pomote pri pisanju letnice. Pričela se je uporabljati ob koncu antike, danes pa se uporablja le še pri izračunavanju premakljivih cerkvenih praznikov. V pismu sicer piše »peta indikcija«, a je navedena letnica 1250, kar je narobe. Leto 1250 ima indikcijo 8, 5. pa ima leto 1247.  Kaj je pomota je težko določiti, tudi zato, ker je bolj ali manj vsem osebam skoraj nemogoče določiti datum smrti, le za patriarha Bertolda je zanesljivo znano, da je umrl 23.5.1251. Ker je ta v pismu omenjen še kot živ, je zatorej izbrati pravilno letnico zaenkrat še nemogoče.