Jezero na franciscejskem katastru - I. del

Posebna zgodovinska zanimivost, ki jo je nujno potrebno omeniti in o njej pisati je franciscejski kataster. V prvem delu Jezera sicer ne bom obravnaval, saj velja katastru nameniti poseben uvod, da bomo lahko serijo člankov sploh dovolj dobro razumeli.

Habsburški imperij skozi celotno zgodovino.

Franciscejski kataster je poimenovan po avstrijskem cesarju Francu I., ki ga je s patentom, izdanim 23. decembra 1817, ukazal izdelati, povsem pa je bil dokončan 44 let kasneje. Pripravljalna dela pa so se pravzaprav začela že leta 1806.

Sprva so izmerili in izrisali le polovico države (Češka, Moravska, Šlezija, Galicija, Bukovina, Spodnja Avstrija, Gornja Avstrija, Vorarlsko, Tirolska, Salzburg, Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška s Trstom in Istro, Dalmacija), Ogrsko in Hrvaško pa šele po letu 1850.

Izmerjenega je bilo 670.000 km² ozemlja Habsburške monarhije, ki so ga prikazali na ročno risanih in barvanih listih (razen Ogrske in Hrvaške) velikosti 20 × 25 dunajskih col (53 × 66 cm). En list tako obsega 500 oralov (288 ha). Osnovno merilo je 1:2880, mesta so v merilu 1:1440, gorska območja pa 1:5760. Ena katastrska občina je prišla risana na več mapnih listov. Vseh je okoli 370.000, na njih pa je prikazanih okoli 60.000 katastrskih občin, vseh katastrskih parcel pa je okoli 100 milijonov.

Risali so ga s pomočjo triangulacijskega sistema, za Kranjsko, Goriško in Koroško je bila za koordinatno izhodišče vzeta gora Krim pri Ljubljani. Tudi na katastru najdemo vrisane triangulacijske točke, ter točke, kjer je stala risarska miza (!!! S pomočjo tega lahko prav natančno določimo lokacijo, kjer je stala miza, za njo pa geodet !!!).

Risarska miza.

Način risanja z uporabo triangulacisjke metode.

Ozemlje je merila in risala vojska, kjer so bili na voljo kvalitetno usposobljeni geodeti. Bil je zadnji kataster v celoti izdelan na terenu in v uporabi pravzaprav vse do konca druge svetovne vojne (s pomočjo tega katastra so risali tudi vse kasnejše, vendar ne več na terenu). Območja so bila razdeljena na okrožja, ta na okraje, le ti pa na katastrske občine, ki so najmanjše enote katastra. Vsako okrožje in okraj je imel svojega geodetskega nadzornega inšpektorja, ter skupino geodetov risarjev, ki so od pomladi do jeseni kataster risali na terenu, pozimi, ko terensko delo ni bilo mogoče, pa so vsak list natančno prerisali, izpopolnili in pobarvali, podatke pa vnesli v ustrezne zapisnike. 

Primer terenske skice z vnesenimi podatki.

Vse mape so bile v kratkem času prerisane in shranjene v državni katastrski arhiv na Dunaju. arhiv. Vsak geodet risar si je moral sam financirati svoje risarske in merilne instrumente. Še pred začetkom merjenja, so bili lastniki zemljišč pozvani, naj meje ustrezno označijo z mejnimi kamni, količki, kupi zemlje ali izkopanimi jarki.

Katastrska občina Maribor - mesto. 

Tipična mapa je obsegala naslov, leto izdelave, merilno tabelo (v colah in klaftrah), katastrsko barvno upodobitev z vpisanimi imeni krajev, trgov, ulic, rek, potokov, ledinskih imen, mejnih katastrskih občin, pa tudi nekaterih pomembnih stavb (cerkve, gradovi, kasarne, bolnišnice...). Na vsak mapni list se je podpisal nadzorni inšpektor in risar.

Za vsako občino je na voljo grafični in spisovni del, ki vsebuje skico in opis meje katastrske občine, sezname vseh zemljiških in stavbnih parcel, abecedni seznam njihovih lastnikov, izkaz rabe zemljišč in cenilni elaborat.

Seznam zemljiških parcel k.o. Lukovek.

Grafični del je izrisan v barvah in izkazuje rabo zemljišča ter tip drugih nepremičnin. Za lažje razumevanje je tu originalna barvna legenda s slovenskim prevodom.

Vsako različno namembnost zemljišča so prikazali ločeno s posamezno parcelno številko, kljub temu, da je bilo lahko več takih različnih parcel v enem samem kosu in v lasti istega posestnika. Rdeče številke označujejo zemljiške parcele, črne pa stavbne.

Stavbe so prikazane v različnih barvah. Lesene v rumeni, zidane v svetlo rdeči, javne zgradbe v temno rdeči. Z odebeljeno črto so nakazana pročelja stanovanjskih hiš, a precej nedosledno. Pogosto so jo uporabili za prav vse zgradbe, tako da ni mogoče ločiti med stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji.

Sama stavba v franciscejskem katastru ni veljala za predmet neposredne obravnave, ampak je bila le sestavni del parcele, tudi če sta se njuni površini povsem ujemali. Vse zgradbe istega gospodarstva s skupnim dvoriščem (bela barva) naj bi namreč sestavljale eno stavbno parcelo, posebno parcelo pa le tiste gospodarske zgradbe, ki so stale ločeno. Hiše v strnjeni pozidavi so, kakor hitro so imele različne hišne številke in ločene strehe, predstavljale vsaka svojo parcelo, četudi so bile v lasti istega lastnika. Prav tako je štelo za samostojno parcelo zemljišče z javno zgradbo. Objekti, ki naj jih ne bi obravnavah kot stavbne parcele, so bile majhne, po svoji naravi spremenljive stavbe: vrtne ute, vinske stiskalnice in podobno; v mapo so jih sicer vrisali, njihovo površino pa prišteli k zemljiški parceli, na kateri so stale. Tudi površin stanovanjskih zgradb niso izračunali posebej, ampak preprosto prišteli k skupni površini stavbne parcele. Že same meritve stavbnih parcel so precej nenatančne, saj so le stanovanjske stavbe izmerili z merilno verigo, vse preostale zgradbe pa le s koraki.

Prav tako niso dosledno označene vse poti, ceste in potoki (modre barve). Načeloma gre le za državne ceste (rdeče barve) in druge pomembne povezovalne poti (rjave barve), predvsem v primeru da le te predstavljajo tudi mejo neke parcele. V kolikor so bile poti in potoki znotraj meja parcele ali celo v zasebni lasti niso vrisane. V kasnejših izdajah katastra je bil večji poudarek tudi na vrisovanju teh poti in potokov.

 Trebnje na franciscejskem katastru. Okoli cerkve je bilo še pokopališče. 

Kataster ne vsebuje podatkov o nadmorski višini (izohipse, senčenje) niti podatkov o naklonu osnovnih površin.

V Sloveniji je današnji kataster pravi naslednik franciscejskega. Meje katastrskih občin so načeloma še vedno povsem enake, prav tako katastrske številke. Večja zemljišča, ki so se v preteklosti razdelila na več delov, so obdržala prvo številko, vsak razdeljeni del, pa je dobil še drugo, obe pa ločimo s poševnico. Če se je združilo več parcel v eno samo, se je ohranila manjša izmed številk.

Tukaj je še nekaj koristnih povezav.

Članek na wikipediji v nemščini, z mnogimi koristnimi povezavami o franciscejskem katastru in do arhivov različnih držav, ki hranijo digitalizirane mape in spisovni del katastra.

Povezava do slovenskega arhiva, kjer najdete spisovni del, pa tudi mape, ki so sicer slabše berljive. V tem primeru priporočam povezavo dovseh katastrskih map v enem samem kosu, ki so kvalitetno digitalizirane, zato so številke zelo lahko berljive.

Podrobnejši članek o franciscejskem katastru, predvsem o stavbah (v slovenščini).